Skoraj bi ostali brez Lune:-(((

Včeraj zvečer se je pri nas doma, v nas in v naših srcih dogajala prava drama. Naša Luna je dan preživela tako kot ponavadi, na balkonu opazujoč okolico in dogajanje v Šiški. Zvečer pa preden je šla na sprehod sta jo mami in Anja vzeli gor k sosedi, kjer smo imeli obešeno perilo. Luna je sedela na balkonu in se kar naekrat zatekla noter in začela bruhat, takrat se je naša nočna mora šele dobro začela. Anja prisopiha nazaj dol z Luno v naročju in pravi da je trikrat bruhala in da ima občutek da jo je nekaj pičlo. Kar naenkrat pa Luna dol pade, se polula, in se začne izgubljat, zapira tiste velike rjave učke in še komaj diha. Groza!!!!! Se dvignem iz postlje, Anji naročim naj gre po mami, zraven pa iščem ključe, prometno in si obuvam čevlja. Tako se Teja, jaz in mami z Luno v naročju vsedemo v avto in že drvimo proti Mestnemu logu. Žabi se celo pot izgublja, težko diha, se peni okoli gobčka, za povrh vsega pa se še pokaka kar v avto. S Tejo sva mislili da bova bruhali tako je smrdelo, pa še vsi semaforji so bili kot zanalašč rdeči.

Končno prispemo pred kliniko, Teja in mami odhitita notri, jaz pospravim po avtu. Končno sprejmejo Luno in takrat se začne boj za njeno življenje. Veterinar totalno nesramen, po prvih petih minutah vrže Tejo ven iz ordinacije, kar jo spravi še v večji obup. Sama nisem vedla kam se naj dam, najprej sem bila še nekaj časa v ordinaciji, potem pa sem šla raje ven na zrak pogledat kako je Teja. Žabi leži na tisti veliki mizi v ordinaciji, čudno obrača učke, infuzija ji teče v polno, veterinar totalno obupan ker ne ve kaj narediti. Sprašuje mami če je kaj takega pojedla, popila, karkoli, ker simptomi kažejo na zastrupitev. Naši Žabi že srček odpoveduje, ko še vedno ne vejo kaj narediti. Z mami zamenjava pozicije, ona gre k Teji, jaz k Luni. Ko sem jo videla ležati tam nepremično so se mi samo ulile solze, obenem pa sem cel čas božala Luno in ji govorila da mora imeti odprte učke in da jo imamo radi. Vmes mami pove Teji da ne vedo če bo preživela, zato prideta s Tejo v ordinacijo in se že napol poslovita od nje, obenem pa vse tri upamo, da bo vse ok. Naenkrat pa ji začnejo dajati inekcije za krepitev pljuč in pa še ene stvari, ne vem točno kaj ker mi ni nihče hotel nič povedati. V vsej zmešnjavi ''vdreta'' v ordinacijo še Anja in oči, veterinar znori da nas je preveč in tako Anja zapusti ordinacijo, jaz in oči pa ostaneva. Jaz jo še vedno božam, govorim, oči boža, veterinar pa pregleduje, tipa, meri. Prinesejo še monitor za merjenje utripa, priklopi ji ga na jezik, ki hvala bogu dobiva lepo rožnato barvo. Utrip je bil skoz normalen, samo temperatura je bila zelo nizka, 35.1. Kar naenkrat pa začne naša Luna trzat in hoče vstat, vsem prisotnim se je odvalil kamen od srca. Nato veterinar reče ''Luna, domov greš'', jo je sestra umila, jaz sem jo zavila v deko, veterinar je dal navodila in že smo hiteli proti Šiški.

Vendar pa še ni konec najhujšega. Čakala nas je naporna noč. Ker je imel oči danes službo, smo ga nagnale spat, me pa smo se z Luno utaborile v dnevni sobi. Ker pa ni mogla dihat sta z mami preživeli celo noč na balkonu, ker ji je to najbolj ustrezalo. Me tri pa smo se malo izmenjavale, enkrat je bila ena pri njima, drugič druga, vmes pa smo malo spale. Zgodaj zjutraj se Luna kar naekrat vstane in se začne sprehajat po stanovanju gor in dol, ker pa je od zdravil še vsa zadrogirana, se zaletava z glavo v vse kar ji prekriža pot. Končno ob 6h spravimo spat še mami, da se je vsaj malo odpočila, Luna pa je iz ure v uro prihajala bolj k sebi. Ob 14h pa jo je še čakal pregled na kliniki. Vsi so je bili veseli, veterinar se je opravičil za nesramnost in sporočil veselo novico da je vse ok.

Žaba je še vedno vsa omotična ampak počasi prihaja k sebi. Malo jo bo potrebno še opazovati in nanjo paziti. Na žalost pa je dobila nagobčnik, da nekaj časa ne bo mogla pobirati stvari iz tal, saj jo je ravno to privedlo do včerajšnje krize. Seveda pa ni kriva samo ona, večinsko krivdo sli lasti tisti kreten/idiot, ki po mestnih, javnih ulicah, ki niso njegova zasebna last, nastavlja strup za polže.

Vglavnem najbolj grozna dva dneva v mojem življenju, ker res ne vem kaj bi bilo če bi ostali brez nje, ki nam z vsemi svojimi bedarijami, svojo nagajivostjo, ljubeznijo lepša vsak dan posebaj.